ponedeljek, 25. januar 2010

Ogledalce, ogledalce...

Že nekaj časa nazaj sem se spopadla s svojim prvim Ikeinim ogledalcem.

Bilo je le malo dodelano. Nato sem se začela igrati s papirjem. 

Zadnje ogledalo, ki je nastalo, je bilo namenjeno moji tašči. In vesela sem, da je že naslednji dan krasilo njeno steno.


Sicer pa jih je nastalo že kar nekaj, nekateri pa so na žalost odšli od mene brez da bi jih uspela poslikati, ampak pri vsakem novem, ki ga obdelujem, sem bolj sproščena, bolj mirna, kar se vsaj malo vidi tudi na detajlih. Prvi so bili obleplejni le ploskovno, sedaj skrijem tudi robove.


Prav zanimivo jih je delat. Kot bi sestavljala veliko čestitko. :) In v omari je shranjenih še kar nekaj ogledal, ki čakajo na novo obleko...

nedelja, 24. januar 2010

Teta iz Amerike

Ko sem bila še majhna so mi prijateljice in prijatelji večkrat odkrito povedali, da mi zavidajo, ker sem imela teto v Ameriki. Hehe. Takrat se mi je zdelo to zelo zabavno, ko pa sedaj pomislim nazaj, se nasmejim, saj je bila moja teta daleč od stereotipne tete iz Amerike. S hčero sta nekega dne, sedaj že daleč, daleč nazaj, odšli na počitnice v Mehiko in se nikoli vrnili. Teta je namreč tam začela delati za Unicef. Iz Mehike sta se preselili še v Guatemalo, nato v ZDA v Washington. Sestrična je začela študirat in se je še velikokrat selila, teta pa je presedlala še v New York, nato v Ženevo, sedaj pa je že nekaj let v Beogradu. Danes praznuje rojstni dan. Že včeraj jo je doma pričakala tale čestitka:





Pravi, da ji je všeč. In da je vesela, da ima doma en moj original. :) Ja, ja, teta, ki je sicer še vedno pri Unicefu, je sedaj že bolj v diplomatskih vodah in ve kako stvari povedati tako, da so vsi zadovoljni... :)

sobota, 23. januar 2010

R.

Moj dragi je letos dobil čestitko za rojstni dan z malo zamudo. Razlog je bil... dolga zgodba... :) 
On me je za božič presenetil z Big Shot-om , jaz pa sem mu obljubila, da bo prvo čestitko, ki jo bom naredila z njegovo pomočjo, dobil on. Ker praznuje 6. januarja, se mi je zdelo vse zelo izvedljivo. Pa so me vremenske razmere (!!/$%&%$"!?!!) po Evropi malo zašile, saj so vse pošiljke precej zamujale. R. rojstni dan je tako minil brez čestitke, saj sem hotela vseeno držati obljubo. Ko sem nato končno dobila paketek s pripomočki za mojo novo mašinico, sem izpolnila obljubo. Nekakšna krstna izvedba torej :)


Pa da ne boste mislili, da je imela čestitka tako veliko zamudo... dobil jo je že dober teden nazaj, le fotografirat je nisem uspela prej :)

petek, 22. januar 2010

Danes

Danes svoj drugi rojstni dan praznuje mali Vid, sin moje najboljše prijateljice iz osnovne šole. Neverjetno lepo mi je, da naju je materinstvo ponovno malo zbljižalo. In včasih mi gre kar na jok, ko zaprem oči in pomislim, kako je bilo, ko sve bile midve le malo večji, kot sta sedaj najina lumpa in se spomnim, kako sva se igrali. Nekaterih stvari se spomnim, kot bi se zgodile včeraj. Spomnim se vonjav, spomnim se zvokov... Sedaj pa se skupaj igrata najina malčka. Kam letijo leta in kam beži čas... ?


Vid je za rojstni dan dobil tole čestitko in njegova mamica mi je sporočila, da mu je 'elo epa'.
In jaz sem vesela. Zelo.



četrtek, 21. januar 2010

Začnem na začetku

Ker se največkrat pač tako začne. In na začetku je bilo prepričanje, da ne bom nikoli pisala bloga o tem, kaj nastaja v moji domači 'prčkalnici', ko mali Gal zaspi. Potem pa je naenkrat začela v glavi kljuvati ideja. In potem se je v mislih tu in tam pojavil: "Zakaj pa ne?"... In iz dneva v dan je postajal bolj glasen, dokler nisem končno popustila in pred par dnevi napisala naslova svojemu blogu...in če ima moj blog že ime, potem si zasluži vsaj prvo objavo, ne?

In tako se torej začne. 
... Ko Gal spi... ja, takrat imam čas zase. In takrat delam. Ne vsak večer. (Pre)pogosto sem preutrujena in mi ne paše nič drugega, kot ležanje na kavču z dobro knjigo v roki ali pred dobrim filmom na televiziji, priznam. Ampak potem pride dan, ko preprosto moram... pa četudi za tistih par prekratkih uric zasedem celo mizo v jedilnici in četudi s škatlami v katerih je zložen ves moj ustvarjalni material, zasedem še pol dnevne sobe. Pa četudi vem, da bom morala zjutraj, še preden se Gal zbudi, vse moje dragocene ustvarjalne pripomočke spet skrbno zložiti v škatle in pospraviti nazaj na svoje mesto, ker sicer bi se mojemu malčku zjutraj ob pogledu na moje 'igračke' zasvetile očke in bi me z velikim navdušenjem pogledal in rekel: "Mamica, to je Galovo?" :)


Ja, res rada delam in ustvarjam. Takrat polnim svoje baterije. In prepričana sem, da sem tudi zaradi tega naslednji dan še malo boljša mama, ali pa vsaj malo bolj nasmejana mama, hihihi.


Vsem, ki boste kdaj zajadrali na moj blog - dobrodošli. Upam, da mi bo za kak kratek trenutek uspelo privabiti nasmeh še na vaša usta.





Tako - spisala sem prvo objavo v moj novi blog... ustvarila sem si še en kotiček na spletu... in počutim se prav super!