maroga

Ideja je nastajala dolgo. Počasi. In kot se za takšne ideje spodbi, je postajala vedno bolj prisotna, otipljiva. Z vsakim dnem je bila bolj 'čista'. Nastajali so neskončni seznami imen, predlogov... Malo sem odlašala. Morda bi se lahko temu reklo tudi, da sem bila malo sramežljiva. 
Nekega dne me je našlo pravo ime. Tisto, ki ga slišiš, vidiš, napišeš... in čutiš, da je pravo... in čudila sem se, da sem bila očitno spet tako trmasta, da ga nisem prej pustila blizu, ko pa je bilo vendar tako očitno. 
Seveda sem takoj povedala možu. Bil je navdušen. Takoj je registriral domeno. In mi rekel naj začnem, da sedaj pa nimam več izgovorov. In sem začela :)
Neskončno sem se zabavala pa kljub temu včasih še zmeraj razmišljala, če je to res sploh potrebno?
Vendar pa se je kupček izdelkov doma že tako namnožil, da že zdavnaj presega mejo 'kako fino, da imam doma rezervo za kakšne nepričakovane priložnosti' - in res bil že skrajni čas, da pokažem kaj je nastalo iz ideje, ki je začela kljuvati v moji glavi že tako dolgo nazaj.


To je začetek.
Konec je še daleč. 
Ampak nekje je potrebno začeti, ne?

Idej v glavi je še ogromno. Vesela sem, da se počasi tudi materializirajo. 

2 x rojstni dan

1.

Navdih sem dobila pri Nataši. Malo prirejena verzija je kot nalašč za 'jutranjo voščilnico'. Za mojega očeta, za rojstni dan. Na prestopno leto, seveda. :)

2.

Tale pa je nastala za Galovega sovrtičkarskega prijatelja Žana, ki je pravkar dopolnil pet let. Otroško razigrana. Pisana. Vesela. Kot je bilo praznovanje.

Kako sem voščila Srečno 2012?

Tako. 
Preprosto. Elegantno. 
In veselje jih je bilo delati. Ko pa sem vseh 60 komadov odnesla na pošto, sem si vseeno malo oddahnila :)

...čez šestdeset let in tri dni...

"...Pogled usmerim nazaj k tebi. Za trenutek bom še ostala tukaj. Doma. Prisluhnila bom vsemu, kar govoriš. Vsrkala bom vase vsak nasvet. Zagotovo sem v vseh teh letih kaj pozabila. Še bolj stisnem oči. Poslušam. Slišim. Tebe. Mene. Naju. Mamo in hči. Prijateljici. Dve duši, ki se imata neskončno radi..."

Bilo je že novembra lani, ko je moja mami praznovala svojih prvih 60 let življenja. :)

Seveda se za takšno obletnico spodobi imeti res dober žur. In priprave so se začele.  Mama jih je še malo 'začinila' z željo, da se vsi oblečemo v stilu desetletja v katerem se je rodila - torej petdeseta! Hihi, že mesece pred žurom sem se ga veselila in planirala skupaj z mamo (pa malo tudi brez nje - tiste male skrivnosti, ki so bile mišljene kot presenečenje zanjo).

Začelo se je seveda z vabili. Ideja je prišla takoj. In kot vsaka ideja, ki se utrne v trenutku, ima tudi ta svojo predzgodbo.

Že pred nekaj leti, ko sem bila še brez Gala in ko smo božič še praznovali v bolj razširjeno-družinski zasedbi, smo si vnaprej določili 'temo' božičnih daril. Zadnji božič pred prihodom Gala in njegove 'sestrične' Sofie, še preden sva bili s sestrično sploh noseči, je moja mama izbrala temo - NOSTALGIJA. Kako primerno za zadnje praznovanje pred prihodom nove generacije, ne?

Poseben užitek je bil razmišljati o določeni osebi in se ukvarjati z nostalgičnim darilom. Moje darilo za vse prisotne takrat (poleg darila, ki je bilo bolj 'osebno nostalgično' za dotično osebo) je bila kopija lokalnega časopisa iz dne, ko so se rodili - shranjena v ročno narejeni A3 mapi poimenovani naprimer "Majin dan" z naslovnico narejeno v digitalni scrapbook tehniki.
Uf, kako sem brskala po spletnih arhivih, ko sem želela vsem dodati še izsek iz časopisa, v katerem je bilo oznanjeno njihovo rojstvo. Presenetljivo pa sem ta zapis našla le za mojo mamo, kljub temu, da je bil razpon mojega iskanja zelo širok (od leta 1948 do 1978) in da je teta le dva meseca mlajša od moje mame :) Naključje? 
Sedaj je ta zapis spet prišel prav. Pristal je na vabilu na njeno 60 letnico, pod slikico, ki je mislim da, prva ujeta slika moje mame.

Nekoliko poseben tekst v zunanjosti vabila je seveda zahteval nekaj posebnega tudi v notranjosti - in moji mami je to še kako uspelo. Napisala je takšno vabilo:

Zelo sem bila zadovoljna s končnim izdelkom. Naredila sem jih 25 in pisana druščina h kateri so vabila odpotovala, je obetala dober žur. In res je bil. 

Seveda moram dodati, da je bilo z dejstvom, da mama ni napisala natančnega datuma samega praznovanja, kar nekaj preglavic. Zaključek je bil, da ljudje očitno ne beremo dovolj pozorno :) Najbolj simpatična pa je zgodba mojega bratranca, ki je zaradi odsotnosti datuma na vabilu (in očitne generalne raztresenosti), na praznovanje prišel kar mesec dni prehitro :))

***

Ko je prišel njen rojstni dan, je poleg darila dobila voščilnico. Kot se spodobi, ne? Šest 'domačih' in doma posušenih cvetov. Vedno večji so. Za vsako desetletje eden.

***

Del darila pa smo ji podarili še na zabavi. Spomine. Prosila sem vse povabljene, če lahko zapišejo par misli ali kakšen spomin, ki jih veže na mojo mamo in mi ga pošljejo. Pričakovala sem par stavkov od nekaterih. Odziv pa je bil neverjeten. Na moj e-mail so prihajali teksti ob katerih sem se do solz smejala in glasno jokala. Iz zapisov je kar žarela ljubezen. Prav ponosna sem, da se je moja mama na tako poseben način dotaknila toliko življenj in jih polepšala s svojo prisotnostjo.

Ko sem prejela vse, sem jih vsakega posebej natisnila  - s starinsko pisavo na postaran papir, jih zložila v postarane kuverte. Potem še znamka ter žig in na vsaki kuverti odtisnjeno njeno ime. Vse kuverte s satenastim trakom zavezane v sveženj in shranjene v škatlo - kot stara ljubezenska pisma, skrita nekje globoko v omari ali pod škripajočimi tlemi.

Zadetek v polno. Popolni spomin - ki traja. In ostane. Mama je bila zelo vesela. Brala jih je počasi. Vsak dan nekaj spominov. In prepričana sem, da jih bo še kdaj z veseljem potegnila is skrivališča.

Žal pa mi ni uspelo narediti niti ene fotografije. Še bom in pokažem.

Tekst na začetku pa je kratek izsek iz mojega prispevka v sveženj spominov. Izlet nazaj v otroštvo... in čisto vse je res!

Home

... is where the heart is. 

So true. 

If you only listen to your heart.

Gumbki in 50ka

Ko sem pred nekaj meseci videla na prodajni polički neke spletne trgovine te božično-obarvane-pisane gumbke, sem vedela dve stvari:

1. da jih NUJNO potrebujem

2. da točno vem, kako jih bom uporabila.

Nisem se preveč dolgo odločala. :)

Takoj, ko sem jih dobila sem začela z izdelovanjem. Komaj sem (do)čakala december, da sem ga lahko obesila na vrata našega stanovanja.

Sosede ga hvalijo. Meni je všeč...
Prazniki... dobrodošli!

Tukaj se bolj realno vidijo barve

December je prinesel še eno praznovanje - moj bratranec je praznoval Abrahama. Kot se za ta leta spodobi, sem mu želela izdelati eno bolj resno voščilnco (idejo sem našla nekje na internetu...ne vem točno kje, jih je povsod polno... in jo nato po svoje malo priredila), ki bi lahko hkrati na nek nevsiljiv in prefinjen način skrivala v sebi finančni prispevek namesto darila.
Mi je uspelo?

Po štirih mesecih zatišja...

... bo danes najverjetneje sledila ena dolga objava. Ali pa več kratkih. Bom videla, kam me popelje navdih med pisanjem.

Ne morem verjeti, da je zadnja objava nastala v začetku avgusta. Pred izletom v Amsterdam. Dolgujem še poročilo od tam?  Ga po vseh teh mesecih sploh uspem še priklicati v spomin... 

... o ja! Uživali smo! Predvsem Gal. S sestrično Sofio sta se zabavala kot še nikoli. Tudi jezikovna bariera je bila premagana. Mala Sofia sicer razume tudi slovensko, ampak govori pa le angleško, kar pa Gal seveda ne zna. Pa ni bilo problemov. Sta se potikala naokoli in čebljala, vsak po svoje najverjetneje, ampak sporazumela sta se in oba sta bila zadovoljna.

Ja, baterije so se tam dodobra napolnile. 

Takoj po naši vrnitvi pa je bolezen meni zelo ljube in drage osebe spet izsesala vso moč iz mene. Težko se ukvarjam s tem. Poskušam misliti le pozitivno. A še vedno je najlažje za nekaj trenutkov bolezen povsem odignorirati. Če se le da. Za nekaj kratkih trenutkov...

Potem je sledil še Galov rojstni dan - sploh ne morem verjeti, da je moj mali fantek napolnil že 4 leta. Dvonadstropna torta s Smrkci - takšno si je zaželel in takšno je dobil :)

Gal si 'deli' rojstni dan z mojo sestrično. Ob tej priliki je za njo nastalo majhno darilce.

Par dni po tem je Gal prvič zakorakal v vrtec. Meni je bilo veliko težje kot njemu. Jokala sem jaz - on se je od prvega dne naprej veselo igral z novimi prijateljicami in prijateljčki. In dober mesec po začetku ga je že doletela čast, da je lahko sodeloval pri slavnostni otvoritvi novih igral, ki jih je vrtcu podaril Totko. 

Malček uživa. In jaz sem se naučila uživati z njim.


Ko sem delala darilce za sestrično, sem za voščilnico po dolgem času potegnila iz omare svoj Letterpress :) In potem naredila še dve - eno za brata...

...in eno za prijateljico. Sem jo sicer prehitro poslikala in kasneje še malo obdelala. Pa nič za to...

Nastalo je še par drugih voščilnic:

Pa še en obesek...

...in osnutek za moje letošnje božično-novoletne voščilnice. Mmmm, bleščeče! Sedaj že vseh 50 komadov čaka, da jih razpošljem...

Ja, dogajalo se je. In še zdaleč nisem pokazala vsega... Bom... V drugi objavi... :)

P.s.

Ste opazili oblačkast srček nad napisom Amsterdam? Napovedoval je Gay Pride Parade, ki se je tisti vikend odvijal v Amsterdamu... naključje? Hmmm....

Poletje, rojstni dnevi in še kaj

Danes v meni ni primernega razpoloženja za pisanje. Utrujena sem. Počitnice na morju so že predaleč za mano, letošnje 'nepoletno' poletno vreme pa me pušča povsem brez inspiracij. Pa toliko bi morala narediti. Toliko načrtov je v glavi...
Jutri odhajam z mojima fantoma na 'vikend izlet' na Nizozemsko. Morda bo to prevetrilo misli in duha. 

Sicer pa se pri meni pletejo tudi otroške kapice, šali... pa ni volje, da bi jih končala. Ogromno stekla se je spremenilo v nakit, takšen stensko-okenski in bolj klasični... pa ni časa, da bi naredila pravi "fotošuting"...
Drugič...???!!!

Do takrat pa le na hitro nekaj fotografij...

Morske so iz letošnjega dopusta na Pagu (ufff, kako bi šla nazaj!). Ostale pa so moje ustvarjanje zadnjih nekaj dni.

Zlata poroka

Že v začetku aprila sta moja teta in stric praznovala 50. obletnico poroke. Prosila sta me, da jima izdelam vabila. Bila sem vesela novega izziva in hkrati malce v zadregi - hotela sem narediti nekaj posebnega. Nevsakdanjega. 

Barvno kombinacijo je bilo enostavno izbrati - zlata poroka si zasluži zlato barvo - 'nevesta' pa si je izbrala rdečo obleko. 

Moram povedati, da sem pri tem vabilu najprej sestavila notranjost. In ta je bila tista s sporočilom, zato sem zunanjost pustila bolj ali manj prazno. Zlato-rdeča kombinacija, dvojno simboliziranje znaka neskončnosti. Menila sem, da je bilo s tem dovolj povedano.

Notranjost je bila pa namenjena več kot le suhoparnemu tekstu s samim vabilom in podatki.

Povedala je zgodbo. Njuno zgodbo. Na levi njuna poročna slika - izpred 50. let. Na desni - danes. In med obema slikama -  življenje.

Ko sem teti vabilo pokazala je zajokala. In to je bila najlepša pohvala, ki sem jo lahko dobila.

Ob njuni lepi obletnico, sem jima izdelala še voščilnico (seveda spet v isti barvni kombinaciji).

V voščilnici se je med drugim skrival tudi 'darilni bon' za izdelavo zahval. 

Darilni bon sta zelo vesela vnovčila že naslednji dan po zlati poroki. :)

Teta si je zaželela, da pri zahvalah uporabim paus papir, kot sem ga pri zahvalah za mojo poroko.

Nastale so takšne zahvale:

Ko gledam sedaj nazaj, bi tu in tam kakšno malenkost popravila, poboljšala. Ampak gledano v celoti, sem predvsem vesela, da sem osrečila njiju, ki že 50 let osrečujeta drug drugega.

Kaj več si pa tako nihče od nas ne želi, ali ne?

Igranje s papirjem

Ko tu in tam odprem svoje predale z ustvarjalnim materijalom in začnem izdelovati voščilnice za razne priložnosti, je kaj kmalu naša jedilnica polna papirčkov, dodatkov, neskončnih škatel, šablon... Počutim se kot otrok. Otrok, ki se igra s papirjem. In prav zabavno se je tako igrati. Če bi mi velikost našega doma dopuščala, da bi moje igranje ostalo razmetano po mizi (po tleh, po stolih... ) nekaj dni... bi se z veseljem večkrat tako igrala. :)

Tako pa raje pospravim, kot pa da bi mi Gal naslednje jutro 'serviral' moj tolikokrat izrečen stavek: "Če se želiš igrati z drugimi igračkami, moraš najprej pospraviti tiste, s katerimi se ne boš več igral".

In ker sem se pridno igrala in pospravljala za sabo, se je v zadnjem času vseeno nabralo kar nekaj voščilnic.

Še povsem sveža je tale, ki je preteklo soboto prešla v last srečnih mladoporočencev:

Nekaj tednov pred tem, je rojstni dan praznoval moj tast. Stereotipno 'otroško modra' voščilnica se je prav lepo podala darilu... in njegovemu razpoloženju :)

 

Nekaj dni pred tem, se je prijateljema pridružil sinček Gaj Lev. Ob njegovem prihodu sta starša dobila takšno voščilnico:

In le par dni pred prihodom njunega sončka, sta 'soon to be' starša skupaj praznovala rojstni dan:

In še malo pred tem - sta moja teta in stric praznovala 50. obletnico poroke. Ker pa sem bila tam odgovorna za vabila, zahvale in seveda za voščilnico ob njunem jubileju, si zaslužita posebno objavo :) (pravi razlog je seveda to, da sem pozabila poslikati vabilo in takoj, ko ga poslikam, ga pokažem) Naslednjič...