Home

... is where the heart is. 

So true. 

If you only listen to your heart.

Gumbki in 50ka

Ko sem pred nekaj meseci videla na prodajni polički neke spletne trgovine te božično-obarvane-pisane gumbke, sem vedela dve stvari:

1. da jih NUJNO potrebujem

2. da točno vem, kako jih bom uporabila.

Nisem se preveč dolgo odločala. :)

Takoj, ko sem jih dobila sem začela z izdelovanjem. Komaj sem (do)čakala december, da sem ga lahko obesila na vrata našega stanovanja.

Sosede ga hvalijo. Meni je všeč...
Prazniki... dobrodošli!

Tukaj se bolj realno vidijo barve

December je prinesel še eno praznovanje - moj bratranec je praznoval Abrahama. Kot se za ta leta spodobi, sem mu želela izdelati eno bolj resno voščilnco (idejo sem našla nekje na internetu...ne vem točno kje, jih je povsod polno... in jo nato po svoje malo priredila), ki bi lahko hkrati na nek nevsiljiv in prefinjen način skrivala v sebi finančni prispevek namesto darila.
Mi je uspelo?

Po štirih mesecih zatišja...

... bo danes najverjetneje sledila ena dolga objava. Ali pa več kratkih. Bom videla, kam me popelje navdih med pisanjem.

Ne morem verjeti, da je zadnja objava nastala v začetku avgusta. Pred izletom v Amsterdam. Dolgujem še poročilo od tam?  Ga po vseh teh mesecih sploh uspem še priklicati v spomin... 

... o ja! Uživali smo! Predvsem Gal. S sestrično Sofio sta se zabavala kot še nikoli. Tudi jezikovna bariera je bila premagana. Mala Sofia sicer razume tudi slovensko, ampak govori pa le angleško, kar pa Gal seveda ne zna. Pa ni bilo problemov. Sta se potikala naokoli in čebljala, vsak po svoje najverjetneje, ampak sporazumela sta se in oba sta bila zadovoljna.

Ja, baterije so se tam dodobra napolnile. 

Takoj po naši vrnitvi pa je bolezen meni zelo ljube in drage osebe spet izsesala vso moč iz mene. Težko se ukvarjam s tem. Poskušam misliti le pozitivno. A še vedno je najlažje za nekaj trenutkov bolezen povsem odignorirati. Če se le da. Za nekaj kratkih trenutkov...

Potem je sledil še Galov rojstni dan - sploh ne morem verjeti, da je moj mali fantek napolnil že 4 leta. Dvonadstropna torta s Smrkci - takšno si je zaželel in takšno je dobil :)

Gal si 'deli' rojstni dan z mojo sestrično. Ob tej priliki je za njo nastalo majhno darilce.

Par dni po tem je Gal prvič zakorakal v vrtec. Meni je bilo veliko težje kot njemu. Jokala sem jaz - on se je od prvega dne naprej veselo igral z novimi prijateljicami in prijateljčki. In dober mesec po začetku ga je že doletela čast, da je lahko sodeloval pri slavnostni otvoritvi novih igral, ki jih je vrtcu podaril Totko. 

Malček uživa. In jaz sem se naučila uživati z njim.


Ko sem delala darilce za sestrično, sem za voščilnico po dolgem času potegnila iz omare svoj Letterpress :) In potem naredila še dve - eno za brata...

...in eno za prijateljico. Sem jo sicer prehitro poslikala in kasneje še malo obdelala. Pa nič za to...

Nastalo je še par drugih voščilnic:

Pa še en obesek...

...in osnutek za moje letošnje božično-novoletne voščilnice. Mmmm, bleščeče! Sedaj že vseh 50 komadov čaka, da jih razpošljem...

Ja, dogajalo se je. In še zdaleč nisem pokazala vsega... Bom... V drugi objavi... :)

P.s.

Ste opazili oblačkast srček nad napisom Amsterdam? Napovedoval je Gay Pride Parade, ki se je tisti vikend odvijal v Amsterdamu... naključje? Hmmm....

Poletje, rojstni dnevi in še kaj

Danes v meni ni primernega razpoloženja za pisanje. Utrujena sem. Počitnice na morju so že predaleč za mano, letošnje 'nepoletno' poletno vreme pa me pušča povsem brez inspiracij. Pa toliko bi morala narediti. Toliko načrtov je v glavi...
Jutri odhajam z mojima fantoma na 'vikend izlet' na Nizozemsko. Morda bo to prevetrilo misli in duha. 

Sicer pa se pri meni pletejo tudi otroške kapice, šali... pa ni volje, da bi jih končala. Ogromno stekla se je spremenilo v nakit, takšen stensko-okenski in bolj klasični... pa ni časa, da bi naredila pravi "fotošuting"...
Drugič...???!!!

Do takrat pa le na hitro nekaj fotografij...

Morske so iz letošnjega dopusta na Pagu (ufff, kako bi šla nazaj!). Ostale pa so moje ustvarjanje zadnjih nekaj dni.

Zlata poroka

Že v začetku aprila sta moja teta in stric praznovala 50. obletnico poroke. Prosila sta me, da jima izdelam vabila. Bila sem vesela novega izziva in hkrati malce v zadregi - hotela sem narediti nekaj posebnega. Nevsakdanjega. 

Barvno kombinacijo je bilo enostavno izbrati - zlata poroka si zasluži zlato barvo - 'nevesta' pa si je izbrala rdečo obleko. 

Moram povedati, da sem pri tem vabilu najprej sestavila notranjost. In ta je bila tista s sporočilom, zato sem zunanjost pustila bolj ali manj prazno. Zlato-rdeča kombinacija, dvojno simboliziranje znaka neskončnosti. Menila sem, da je bilo s tem dovolj povedano.

Notranjost je bila pa namenjena več kot le suhoparnemu tekstu s samim vabilom in podatki.

Povedala je zgodbo. Njuno zgodbo. Na levi njuna poročna slika - izpred 50. let. Na desni - danes. In med obema slikama -  življenje.

Ko sem teti vabilo pokazala je zajokala. In to je bila najlepša pohvala, ki sem jo lahko dobila.

Ob njuni lepi obletnico, sem jima izdelala še voščilnico (seveda spet v isti barvni kombinaciji).

V voščilnici se je med drugim skrival tudi 'darilni bon' za izdelavo zahval. 

Darilni bon sta zelo vesela vnovčila že naslednji dan po zlati poroki. :)

Teta si je zaželela, da pri zahvalah uporabim paus papir, kot sem ga pri zahvalah za mojo poroko.

Nastale so takšne zahvale:

Ko gledam sedaj nazaj, bi tu in tam kakšno malenkost popravila, poboljšala. Ampak gledano v celoti, sem predvsem vesela, da sem osrečila njiju, ki že 50 let osrečujeta drug drugega.

Kaj več si pa tako nihče od nas ne želi, ali ne?

Igranje s papirjem

Ko tu in tam odprem svoje predale z ustvarjalnim materijalom in začnem izdelovati voščilnice za razne priložnosti, je kaj kmalu naša jedilnica polna papirčkov, dodatkov, neskončnih škatel, šablon... Počutim se kot otrok. Otrok, ki se igra s papirjem. In prav zabavno se je tako igrati. Če bi mi velikost našega doma dopuščala, da bi moje igranje ostalo razmetano po mizi (po tleh, po stolih... ) nekaj dni... bi se z veseljem večkrat tako igrala. :)

Tako pa raje pospravim, kot pa da bi mi Gal naslednje jutro 'serviral' moj tolikokrat izrečen stavek: "Če se želiš igrati z drugimi igračkami, moraš najprej pospraviti tiste, s katerimi se ne boš več igral".

In ker sem se pridno igrala in pospravljala za sabo, se je v zadnjem času vseeno nabralo kar nekaj voščilnic.

Še povsem sveža je tale, ki je preteklo soboto prešla v last srečnih mladoporočencev:

Nekaj tednov pred tem, je rojstni dan praznoval moj tast. Stereotipno 'otroško modra' voščilnica se je prav lepo podala darilu... in njegovemu razpoloženju :)

 

Nekaj dni pred tem, se je prijateljema pridružil sinček Gaj Lev. Ob njegovem prihodu sta starša dobila takšno voščilnico:

In le par dni pred prihodom njunega sončka, sta 'soon to be' starša skupaj praznovala rojstni dan:

In še malo pred tem - sta moja teta in stric praznovala 50. obletnico poroke. Ker pa sem bila tam odgovorna za vabila, zahvale in seveda za voščilnico ob njunem jubileju, si zaslužita posebno objavo :) (pravi razlog je seveda to, da sem pozabila poslikati vabilo in takoj, ko ga poslikam, ga pokažem) Naslednjič...

Čestitkanje

Že nekaj časa fotografija te čestitke čaka na objavo. Sofia je svoj tretji rojstni dan praznovala že konec novembra. Skupaj z darilom sem ji jo želela poslati na Nizozemsko, pa sem si premislila, kajti z njenimi starši smo v tistem času še preigravali možnost, da pridejo na obisk okrog božiča, zato sem se odločila darilo predati osebno. Pa so načrti splavali po vodi. Midva sva se podala v New York, oni so ostali doma. Nato smo se dogovarjali, da se vidimo januarja. Da pridemo mi k njim. Pa nam spet ni uspelo. Par dni nazaj, medtem, ko sem bila jaz z družino na smučanju, je malo Sofio z mamico in sestrico Freyo, obiskal moj brat. In ji predal moje darilce. Saj mi je bilo kar malo nerodno, ampak - nikoli ni prepozno za rojstnodnevna darilca in lepe želje, ali ne?

Sredi februarja je praznoval tudi moj oče. Ker je zaprisežen zagovornik minimalizma in mu vsemogoči dekorativni elementi na mojih čestitkah niso preveč všeč in imava okrog tega neskončne borbe... hihihi... je tokrat zanj nastala enostavna čestitka. Pravi, da mu je všeč :)

Jaz pa tudi priznam, da mi je efekt prozornega praha za embosiranje na srebrno odtisnjeni štampiljki zelo všeč, zato sem naredila še eno v tej tehniki...

Za teto. Skupaj s fimo ogrlico.

New York, New York

Poročno potovanje v New York. Že odkar sem prvič hodila po tem krasnem mestu, sem se hotela vrniti. Zame je bil to povsem nov svet. Drugačen. Zanimiv. Obetajoč. Takrat sem bila še najstnica. S sanjami visoko v oblakih. Na najini poroki pa sta moja teta in sestrična te sanje priklicale iz oblakov in nama jih lepo zavite podarile. Predbožični New York. Sama, brez otroka. Datumi fiksni, hotel rezerviran. In sva šla... :)
Če odmislim dejstvo, da sem par dni pred odhodom zbolela in da sem na letalu začela jemati antibiotike, pa tudi to, da sva neznansko pogrešala najinega Gala, sva se imela čudovito. Popoln odklop misli. Vstop v drug svet. Tako znan, pa vendar tako poln presenečenj. Uživala sva! In veselim se, da bova (in bomo) to še kdaj ponovila. Najverjetneje ne več v tako fensi-šmensi hotelski izvedbi kot tokrat, pa vseeno. 
V hitrem pregledu vam predstavljam, kako sva 'urbano poročno potovanje' v New York doživela midva:

Podnapisi niso potrebni, ne?