10/11

Ves december je odbrzel mimo mene. Prehitro. Preveč se je zgodilo. Nisem se uspela prav ustaviti, globoko zajeti zraka in vsrkati vase vseh podrobnosti. Počasi za nazaj sestavljam koščke. Ob fotografijah podoživljam krasno predbožično poročno potovanje v New York. Ko zaprem oči se prestavim tja. In ko jih odprem, sem vesela, da sem spet doma. S tistimi, ki so mi najpomembnejši. In tudi zato danes, ko se poslavljamo od leta 2010, tako uživam. Počasi. Doma, samo z mojima fantoma. Ker sta ves moj svet. In ker sem jima neskončno hvaležna. Za vse kar sta in za vse kar sem jaz zaradi njiju. 

In ko se bodo danes ob polnoči, med dvema trenutkoma v času, odprla vrata v novo leto, v nov svet, bom srečna. Neizmerno srečna, da sem tukaj. Da sem zdaj.

Želim vam, da bi bili srečni tudi vi. Ne le danes, ampak vse dni v prihajajočem letu. 

Naj bodo koraki vedno lahki, srce nasmejano in ljubezen naj riše poteze na vaš obraz.

Čarobno 2011!

Slovo

Ko se november, zavit v prvo snežno odejo, počasi in tiho poslavlja in daje prostor decembru, najbolj prazničnemu, pravljičnemu med dvanajsterico, se v meni vedno bolj na glas oglaša tista mala Maja, ki je stara šele 4 ali pa 8 ali pa morda 11...
Ko zaprem oči, vidim skozi njene, slišim kar sliši ona, čutim, kar čuti ona. Skupaj z njo se veselim meseca, ki prihaja in hvaležna sem, da tudi zaradi 'videnja' skozi njene oči, še bolj razumem in čutim Galovo pričakovanje in veselje.  Oči mi prekrijejo solze, ko me (vedno večji) mali mož pogleda s svojimi velikimi, rjavimi očkami in mi reče: "Mami, zdaj bo pa prišel božiček, ko je zunaj sneg, ne?" 
Želim si, da bi vsak od nas, v tem prazničnem času, za trenutek našel otroka v sebi in pogledal skozi njegove oči. Ko bi pričakovanje decembrskih dobrih mož videli in čutili, pa četudi le za trenutek, kot čisto veselje in srečo, bi lažje prenesli ves stres, ki ga decembrski čas sicer prinaša odraslim. Naj vas prepolne trgovine, pomanjkanje parkirišč, zasnežene ceste... ne pustijo jeznih, žalostnih, nesrečnih. Spomnite se, da je bistvo nekje drugje. V ljubezni. V ljubezni do sebe, do svojih dragih. Da ni pomembna velikost in vrednost darila ampak misel, ki jo ob tem nekomu posvetiš. Da niso pomembne perfektno sestavljene in dovršene večerje, ampak čas, ki ga ob tem preživimo drug z drugim. Izberite ljudi, ki so vam pomembni in skrbno načrtujte čas, ki ga boste preživeli skupaj. Da se bodo krepile vezi. Da se bodo v mislih polnili albumi vaših lepih spominov.
Naj bo vaš december poln otroške igrivosti in naj bo vaše srce, kljub mrazu, vedno ogreto z ljubeznijo.
Prav zares veseli december vam želim!

Darilo

Prijetno smo proslavili še eno osebno novo leto, ki ga je praznovala moževa (hihihihi, kako se mi to še vedno zdi nenavadno) teta.
Ogrlica z obeskom iz srebrne gline, kjer sem malo eksperimentirala z razpokami, ki nastanejo, če gline med obdelovanjem dodatno ne vlažiš in kasneje tudi ne zbrusiš. Zdelo se mi je, da kar kliče po patiniranju in s končnim rezultatom sem precej zadovoljna.

In čestitka.

Majhno darilce, ki je naredilo veliko veselje.

Mama

Brez velikih besed. Le to, da sem vesela, da sem si izbrala zame najboljšo mamo na svetu - (za tiste, ki vam je tole blizu, veste o čem govorim).
Hvala mami - - - za vse. Za trenutke, ko sem lahko še zmeraj tvoja mala punčka in za tiste, ko si moja zaveznica in prijateljica. 
Vse najboljše!

Voščilnica je nastala še pod vtisom sobotne delavnice. Hvala Nina!

Verižica - Zlatarna Celje, obesek - Art Clay Silver,  rubin - Swarovski.

 

Hvala

Že nekaj časa je preteklo od najine poroke. Misli so se umirile, vtisi ustvarili. Še zadnji del "poročne papirnate četice", kot ga je simpatično poimenovala Marna je izdelan in razdeljen. Mislim in upam, da je do sedaj dosegel prav vse prejemnike. Oblikovno in barvno je seveda sledil vsem prejšnjim poročno papirnatim izdelkom. Najbolj pa sem se z zahvalo želela približati vabilu na poroko. 

Z manjšimi spremembami je ostala fronta enaka. Pikasto ozadje na vabilu se v zahvali spremeni v srčke, enemu traku se simbolično pridruži še drugi, inicialke zamenja 'hvala'... 

Notranjost je spet opremljena s sliko. Tokrat aktualno - poročno. Malo drugačno. Lepo. Delo najinih super fotografov Miloša in Nataše Horvat. Tekst zahvale sem sprintala na paus papir in ga le v enem delu zataknila za osnovo. Okrašen je s fotografijo hortenzije, ki je bila glavna cvetlica najine poroke, rdeče besedilo je bilo povsod enako, spodaj pa sva vsakemu svatu (oz. paru) napisala malo bolj osebno zahvalo. S končnim efektom sem bila precej zadovoljna.

Priče in starši so dobili zraven zahvale še majhno darilce - knjižno kazalo. 

Da bodo ob prebiranju kakšne dobre knjige tu in tam zajadrali s spomini malo nazaj, na tisti deževni, s čustvi nabit septembrski dan.


Ko sem v veliko škatlo z napism 'poroka' pospravila še zadnje papirnate spomine, sem bila kar malo žalostna... in hkrati srečna, ker sem zares imela popolno poroko. Hvala vsem, ki ste mi jo pomagali ustvariti!

Veliki brat

Moj veliki brat. 

Vse mlajše sestre - saj veste kako je ali ne?

Imaš ga rada, nadvse rada, pa čeprav te včasih jezi, ne razume, te ignorira... Ponosna si nanj, pa četudi dela 'neumnosti'. In ko ne posluša tvojih nasvetov, ker 'ti si še premlada, ti ne veš' - pa se potem vedno znova vrača po njih - veš, da on čuti enako.

Jaz sem res srečna da ga imam. Vesela, da je bil prav on moja poročna priča. Svojo vlogo je odigral več kot odlično. Tudi pri dekliščini se je neverjetno potrudil - potem pa se je niti sam ni mogel udeležiti :) 

Veliko stvari ga dela prav posebnega in ogromno spominov je za vedno le najinih.

Gregor - Vse najboljše!

250910

Petindvajseti september je bil poseben dan. Neprimerljiv s katerim koli dnem, ki sem ga pred tem doživela. Bil je dan Najine poroke. In začel se je z dežjem. Dež je pral ulice, avtomobile in stare, zaprašene zgodbe. Delal je prostor za nove zgodbe. Za njihova nadaljevanja. Za nove začetke starih zgodb. Petindvajseti september je bil lep dan. Kljub dežju je v meni sijalo sonce. In september bo za vedno ostal poseben. 

Ko sem malo pred peto uro popoldan hodila proti svojemu izbrancu in je iz dvorane donela zgoraj objavljena 'najina' pesem, sem zajokala. Pogled na mojega očeta je bil pomirjujoč. In šla sva naprej. Naprej proti njemu, ki je čakal name. Ne bom lagala, da se spomnim vseh momentov tistega dne. Manjkajo mi. Bilo je, kot da vsega sploh ne bi doživljala jaz. Ne spomnim se prav obrazov, ne spomnim se vseh želja, ne spomnim se natančno glasbe, le da je bila izvrstna. Spomnim se dežja, ki je najinemu poročnemu obredu naredil najlepšo možno kuliso. Spomnim se R. -  kako me je gledal. Spomnim se Gala - kako mi je pomahal, ko sem šla mimo njega in - spomnim se občutkov. Občutki so bili - in prav zares jih ne morem opisati drugače kot - close to heaven. Lebdela sem. Ves večer. Ljubezen je bila glavna tema. Seveda. Ljubezen do mojega R. Ljubezen do najinega Gala. Ljubezen do vseh tistih, ki so ta dan delili z nama. 

Med vsem tem pa se je, vsaj upam, skozi mojo veliko ljubezen do 'pomembnih malenkosti', kazal malce japonski pridih.

Zame je bila poroka popolna. Izpadla je še lepše, kot sem si jo upala predstavljati. In veseli obrazi, ki so me ta večer obkrožali so bila najlepše poplačilo za mesece priprav in ustvarjanja za poroko.

Priprave na poroko so težke. Vsaj če poskušaš iz poroke narediti nekaj več. Če večerja v najbližjem kmečkem turizmu ali gostilni, v tvoji glavi ne predstavlja nobenega presežka. Če hočeš več. Zase. Za vse tiste, ki jih imaš rad. Potem izbereš najboljše, kar lahko ponudiš. In s tem podariš del sebe. 

Priznam, da sem bila ob pripravah na poroko absolutni 'control freak'. Ne bridezilla - vsaj upam, da ne :) Ampak po vseh predhodnih izkušnjah sem vedela, da če želim točno to, kar sem si zamislila, potem je najboljše da vse naredim sama. Skoraj vse :)

Tako je moj seznam izgledal nekako takole:

naprsni šopki - moja mama (njeno ponudbo sem sprejela z velikim veseljem in takoj, ker sem vedela, da bodo lepi, lepi, lepi... )

dekoracija - Maja

imenske tablice - Maja

meniji - Maja

darilca za svate - Maja

sto in še nekaj malenkosti - Maja

:)

Ampak kot so tekli meseci, sem počasi kljukala svoje zadolžitve. R. mi je tu in tam pridno pomagal, enkrat tudi tašča.

Ko so bila nekje sredi junija oddana vabila - se je začelo zares. In čeprav so se priprave začele dobrega pol leta prej, je bil zadnji teden (ali dva) precej napet.
In kako je izgledala moja poroka? Dovolite mi, da vas popeljem skozi stvari, ki so mi krajšale čas v mesecih priprav.

Ker je bila dvorana precej pusta in z zelo visokim stropom, sem jo hotela optično znižati in narediti malce bolj očem prijazno. Tako sem obesila, na različno dolge nitke, različno velike lampijone. Barve seveda po prej (skrbno) pripravljeni barvni študiji :)

Naprsni šopki oziroma kotilijončki, ki so bili delo moje mame, so bili nepozabno lepi. Ženske so dobile takšne, ki so se zavezali okrog zapestja

Moški so si svoje zapeli na prsi

Meni so bili prekrasni. Polni lepih malih detaljov, kot so perlice oblikovane v srček, trak z najinimi imeni in datumom poroke... Mami - hvala, hvala, hvala...!!!

Sedežni red sva z R. sestavljala zelo dolgo. Težko je bilo pokombinirati tako, da bi bili res vsi zadovoljni, ampak mislim, da nama je na koncu uspelo. Mize so dobile imena - ne le dolgočase številke. In ker so na stropu viseli japonski lampijončki, so imena miz krasile japonske cvetlice.

Miz je bilo osem. Osem različnih cvetlic. Poleg hortenzije, za katero do takrat sploh nisem vedela, da spada v kategorijo japonskih cvetlic, in ki je bila izbrana za osrednjo cvetlico najine poroke (ob njej so bile le še bele kale v mojem šopku in rdeče kale na glavni mizi) so bile še kamelija, češnjev cvet, lotosov cvet, azaleja, kamelija, spominčica in jasmin. Vse so bile oblikovane enako. Slovenska, latinska in japonska imena - prepletena nad veliko sliko cveta. V tulcu je gorela svečka, da je le-ta zažarel na mizi.

Imena na mizi so bila prav tako svetleča. Še en svetlobni moment, ki se je izkazal za zelo posrečenega. Poleg tega so imena tako postala tudi del darila za svate.

Lokaciji in priložnosti primerni so seveda morali biti tudi jedilni listi:

Prav tako pa seveda ni šlo brez darilc, ki so si jih svatje, poleg v svečko zavitih imen, lahko odnesli domov. Majhen spomin na lep dan.

Poleg stvari, ki sem jih naredila sama, je celotno vzdušje ustvarilo še nekaj kupljenih malenkosti - po obredu se ni metal riž, niso se sipali cvetni lističi ampak so se pihali milni mehurčki.

Na vsaki mizi je bil fotoaparat za enkratno uporabo. Za svate. Da so se fotografirali kot jim je pasalo. Želela sva namreč ujeti trenutke, za katere sva vedela, da jih ne bova videla tisti večer.

Na vsaki mizi je stala ena vaza. Visok steklen valj. V njem sta bili dve beli hortenziji. In vodo v vazi je razsvetljevala mala belo-svetleča kocka ledu.

Bilo nas je 65. Dela je bilo ogromno. Ampak ustvarilo se je 65 različnih spominov na isti dogodek. 65 različnih zgodb. 65 življenj se je za trenutek ustavilo, da smo skupaj proslavili in nazdravili na ljubeznen, ki nas je tisti dan povezala.

Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe.

In hvala vsem vam, ki ste se prebili do konca te objave :)

Dolgovi

Že dolgo se spravljam napisati to objavo. Slike že nakaj časa čakajo na računalniku, a preprosto ni bilo časa, da bi jih objavila. 
Najprej gužva v službi, potem dopust, potem sva z Galom zbolela - en za drugim - in je minil dober mesec. Dopust se zdi že tako daleč nazaj, da bi ga ponovno potrebovala...in ker morda kmalu spet zavijem v kakšne bolj južne kraje, danes hitro objavim moje dolgove.
Pa naj začnem na začetku.
Najprej me je očarala objava na Marninem blogu. Zaljubila sem se v te ogrlice iz školjk in ko sem od Marne dobila dovoljenje, da jih lahko naredim tudi sama - sem poskusila. Izbrala sem črno svileno vrvico, ker mi je všeč efekt, kako tanka črna nitka razdeli školjke.

Tale je nastala za mojo mamo. Kar tako, brez posebnega razloga in namena. Kmalu sem naredila še eno zase. Enako. Ki pa danes, po večkratnem nošenju, ni več niti pribljižno podobna sliki ob njenem nastanku.

Barve so zbledele. Res sem razočarana, da so se po dobrem mesecu školjkice začele prav luščit in izgubljat barvo. Ampak še vedno je lepa in še vedno jo rada zaprem okrog vratu. Vseeno pa velja opozorilo za vse, ki bi želele narediti kakšen kos nakita iz teh sicer krasnih gumbkov iz školjk.

Čez nekaj časa je praznovala rojstni dan moja teta. Slava. Čestitka je nastala hitro, v službi med odmorom. Ob velikem pomanjkanju materiala. Pa vseeno sem bila vesela, da sem darilu dodala nekaj osebnega.

Potem je sledil še rojstni dan moje skoraj-tašče. :) Ker sem bila prijetno spočita od dopusta (vsi ki imate tudi sami nagajive triletnike veste, koliko si je moč na dopustu spočiti) in sveže preležana od angine, ki me je za par dni položila v posteljo, sem vedela, da kaj več, kot čestitke ne bom uspela narediti. Zato sem se odločila, da še v praksi preizkusim mojo najnovejšo pridobitev. Dolgo sem se odločala ali naj ga kupim. Zdel se mi je drag. Ko sem začela v glavi skicirati idejo o poročnih vabilih, pa sem se odločila za nakup. Vabila so nastala povsem drugačna. Moj Letterpress pa je še kar čakal. Ko sem ga dobila, sem naredila eno hitro probo in ugotovila, da je bil nakup več kot vreden svojega denarja. Tole pa je sedaj nastalo v sodelovanju z mojim L-jem.

Barve, kvaliteta odtisa in predvsem dejstvo, da hrbtna stran kartončka ostane povsem ravna, so me čisto prevzeli. 
In novi projekti se že sestavljajo v glavi...

Poroka

Z R. sva skupaj že skoraj 6 let. Ogromno se je zgodilo v teh letih. Lepega, manj lepega, pa tudi žalostnega... ampak najpomembneje je in je bilo, da vse stvari doživljava skupaj. Mnogo sva se naučila. O sebi, o drug drugem, o nama. Nič ne bi spremenila. Tudi najtežji trenutki so pripomogli k temu, da sva sedaj takšna kot sva. Da imava krasnega otroka. 

Ko pogledam nazaj ne morem verjeti, da je od tistega septembrskega večera leta 2004, ko sva začel pisati najino zgodbo, že 6 let. Po drugi strani se mi zdi, da je več. Res neverjetno, kako varljivo je lahko dojemanje časa. 

Ko sva se prvič začela pogovarjati o poroki, sva bila še sama. Potem je prišel Gal in najin svet dodobra prevetril :) Plani so se za nedoločen čas prestavili.

Ko sva se spet začela pogovarjati o poroki, sva praznovala peto obletnico. Določila sva datum  - točno leto dni kasneje.

V priprave je bilo vložene že kar nekaj energije. Ampak zaenkrat vse teče po planu. In že odštevam... Le še tri mesece časa imam... in....komaj čakam. 

Vabila so, upam da vsa, dosegla svoje naslovnike, zato jih lahko pokažem.

Najpogostejši komentar je bil, da so ... zelo posebna :) Kljub resni zunanjosti so hudomušno igriva. Tekst vabila je bil po krasni ideji, ki sem jo zasledila na internetu že pred nekaj časa, napisan v stilu vabila na predstavo - v najinem primeru na veseloigro, ki se imenuje Najina poroka. Osnovno idejo sem nadgradila in dopolnila in s končnim rezultatom sem bila več kot zadovoljna. 
In ko sem cel kup vabil oddala na pošto, sem za trenutek spet lažje zadihala.

Mala Maja

04.05.06 je bil poseben dan. Prijateljem se je rodila hči Maja. Maja je bila prvi otrok v 'naši družbi'. Vse nas je zelo razveselila. In med mojimi prsti je v teh štirih letih nastalo že marsikatero darilo zanjo:

Iz male kepice je sedaj zrasla v navihano štiriletnico. Ker je že prava mala gospodična, ki ve kaj si želi, sem darilo kupila, čestitka pa je seveda morala biti zraven: