Dolgovi

Že dolgo se spravljam napisati to objavo. Slike že nakaj časa čakajo na računalniku, a preprosto ni bilo časa, da bi jih objavila. 
Najprej gužva v službi, potem dopust, potem sva z Galom zbolela - en za drugim - in je minil dober mesec. Dopust se zdi že tako daleč nazaj, da bi ga ponovno potrebovala...in ker morda kmalu spet zavijem v kakšne bolj južne kraje, danes hitro objavim moje dolgove.
Pa naj začnem na začetku.
Najprej me je očarala objava na Marninem blogu. Zaljubila sem se v te ogrlice iz školjk in ko sem od Marne dobila dovoljenje, da jih lahko naredim tudi sama - sem poskusila. Izbrala sem črno svileno vrvico, ker mi je všeč efekt, kako tanka črna nitka razdeli školjke.

Tale je nastala za mojo mamo. Kar tako, brez posebnega razloga in namena. Kmalu sem naredila še eno zase. Enako. Ki pa danes, po večkratnem nošenju, ni več niti pribljižno podobna sliki ob njenem nastanku.

Barve so zbledele. Res sem razočarana, da so se po dobrem mesecu školjkice začele prav luščit in izgubljat barvo. Ampak še vedno je lepa in še vedno jo rada zaprem okrog vratu. Vseeno pa velja opozorilo za vse, ki bi želele narediti kakšen kos nakita iz teh sicer krasnih gumbkov iz školjk.

Čez nekaj časa je praznovala rojstni dan moja teta. Slava. Čestitka je nastala hitro, v službi med odmorom. Ob velikem pomanjkanju materiala. Pa vseeno sem bila vesela, da sem darilu dodala nekaj osebnega.

Potem je sledil še rojstni dan moje skoraj-tašče. :) Ker sem bila prijetno spočita od dopusta (vsi ki imate tudi sami nagajive triletnike veste, koliko si je moč na dopustu spočiti) in sveže preležana od angine, ki me je za par dni položila v posteljo, sem vedela, da kaj več, kot čestitke ne bom uspela narediti. Zato sem se odločila, da še v praksi preizkusim mojo najnovejšo pridobitev. Dolgo sem se odločala ali naj ga kupim. Zdel se mi je drag. Ko sem začela v glavi skicirati idejo o poročnih vabilih, pa sem se odločila za nakup. Vabila so nastala povsem drugačna. Moj Letterpress pa je še kar čakal. Ko sem ga dobila, sem naredila eno hitro probo in ugotovila, da je bil nakup več kot vreden svojega denarja. Tole pa je sedaj nastalo v sodelovanju z mojim L-jem.

Barve, kvaliteta odtisa in predvsem dejstvo, da hrbtna stran kartončka ostane povsem ravna, so me čisto prevzeli. 
In novi projekti se že sestavljajo v glavi...

Poroka

Z R. sva skupaj že skoraj 6 let. Ogromno se je zgodilo v teh letih. Lepega, manj lepega, pa tudi žalostnega... ampak najpomembneje je in je bilo, da vse stvari doživljava skupaj. Mnogo sva se naučila. O sebi, o drug drugem, o nama. Nič ne bi spremenila. Tudi najtežji trenutki so pripomogli k temu, da sva sedaj takšna kot sva. Da imava krasnega otroka. 

Ko pogledam nazaj ne morem verjeti, da je od tistega septembrskega večera leta 2004, ko sva začel pisati najino zgodbo, že 6 let. Po drugi strani se mi zdi, da je več. Res neverjetno, kako varljivo je lahko dojemanje časa. 

Ko sva se prvič začela pogovarjati o poroki, sva bila še sama. Potem je prišel Gal in najin svet dodobra prevetril :) Plani so se za nedoločen čas prestavili.

Ko sva se spet začela pogovarjati o poroki, sva praznovala peto obletnico. Določila sva datum  - točno leto dni kasneje.

V priprave je bilo vložene že kar nekaj energije. Ampak zaenkrat vse teče po planu. In že odštevam... Le še tri mesece časa imam... in....komaj čakam. 

Vabila so, upam da vsa, dosegla svoje naslovnike, zato jih lahko pokažem.

Najpogostejši komentar je bil, da so ... zelo posebna :) Kljub resni zunanjosti so hudomušno igriva. Tekst vabila je bil po krasni ideji, ki sem jo zasledila na internetu že pred nekaj časa, napisan v stilu vabila na predstavo - v najinem primeru na veseloigro, ki se imenuje Najina poroka. Osnovno idejo sem nadgradila in dopolnila in s končnim rezultatom sem bila več kot zadovoljna. 
In ko sem cel kup vabil oddala na pošto, sem za trenutek spet lažje zadihala.

Mala Maja

04.05.06 je bil poseben dan. Prijateljem se je rodila hči Maja. Maja je bila prvi otrok v 'naši družbi'. Vse nas je zelo razveselila. In med mojimi prsti je v teh štirih letih nastalo že marsikatero darilo zanjo:

Iz male kepice je sedaj zrasla v navihano štiriletnico. Ker je že prava mala gospodična, ki ve kaj si želi, sem darilo kupila, čestitka pa je seveda morala biti zraven:

Običaji

Nekatere stvari povezane z mojim rojstnim dnem so postale že običaj:
- vedno kupim mami rožico - ker navsezadnje je moj dan tudi njen dan,
- vedno odgovorim na vsa prispela voščila,
- vedno dan preživim z meni ljubimi ljudmi,
- in vedno bolj pogosto sama sebi privoščim kakšno uresničitev želja. :)
Tokrat sem si za rojstni dan izpolnila prav posebno željo - kupila sem si srebrno glino oz. Art Clay Silver - In prispela je ravno pravi čas, da sem iz nje lahko naredila še eno darilo. 
Obesek je bil poskusni zajček v mojem izdelovanju s srebrno glino. Malo sem upoštevala navodila, dosti sem improvizirala. Z rezultatom sem zadovoljna. S slikami ne toliko, ker so nastale pozno ponoči in naslednji dan ni bilo več časa, da bi jih izboljšala.

Kar pa je najbolj pomembno - osrečila sem Alenko in s tem je osrečila tudi ona mene. 
Lepo je, ko lahko z darilom, ki si ga kupiš za rojstni dan razveseliš še koga drugega.
Zraven je dobila pa še tole čestitko.

Vse najboljše Alenka!

S.

Moj vd tast je zelo prijazen, simpatičen in na svoj način poseben gospod. Ne mara daril za rojstni dan. Stvari, ki si jih želi, si kupi sam. Najprej raziskuje, se posvetuje, potem se odloči. Če bi ga hotel v želji prehiteti, bi manjkala njegova pot do cilja in ne bi bil povsem zadovoljen... lahko si torej predstavljate, da je težko vsako leto razmišljati in razbijati si glavo z idejmi, kako bi ga človek vseeno lahko razveselil.

Ker pa si je moj tast pred par tedni (po tehtnem premisleku in po dodobra naštudiranih vseh detajlih, seveda) privoščil veselo investicijo in si kupil stanovanje z zelo lepim vrtom na Krku, sem poskušala izkoristiti njegovo svežo navdušenost in mu naredila tole pološčico, da bo lahko krasila njegov novi morski dom:

Zraven sem priložila še mapico renderjev ureditve njegovega novega vrtička, katere sem vedela, da si zelo želi, pa nikoli ni upal prav direktno prositi za njih. Tole je eden izmed njih:

 In pa seveda še čestitko:

Odziv je bil neverjetno pozitiven. Ploščica bo kmalu krasila novo stanovanje, jaz pa že počasi razmišljam - 'Kaj pa drugo leto?' :)

Sedem

Suzi mi je pred nekaj časa podarila tole blogovsko nagrado (hvala Suzi!):

Povedati moram sedem resnic o sebi. No pa začnimo:

Prva resnica je, da mi je rojstvo otroka postavilo življenje na glavo. V pozitivnem smislu seveda. (če odštejem neštete neprespane noči, ki so se v teh dveh letih in pol nabrale)...Nenavadno je, ko se tvoje srce razdeli na pol in veš, da bo vedno bilo še za nakoga drugega in ne le za tebe.

Druga resnica je, da se z mojim R. letos septembra, na šesto obletnico najine veze, poročiva. Kljub temu, da se tega že zelo veselim, me je tudi precej strah vseh priprav, koordinacije...

Tretja resnica je, da sem neverjetno srečna, ker sem včeraj po več kot dveh letih 'prisilnega' premora zaradi rojstva in vseh komplikacij povezanih s tem, naredila enega izmed treh izpitov, ki so mi ostali do magisterija.

Četrta resica je, da uživam v svojem delu. Čeprav je včasih naporno in le dolgočano klikanje po računalniku, je tudi neverjetno kreativno. Uživam v začetnem idejnem ustvarjanju in še bolj kasneje, ko iz  mojih 'skic' naenkrat rastejo podobe pred mojimi očmi.

Peta resnica je, da se mi precej pozna, da sem bik po horoskopu... v večih pogledih, ne le v trmi :)

Šesta resnica je, da sem prepričana, da sem že enkrat živela (ali morda celo večkrat) - nekje drugje, v nekem drugem času... ampak obdana z istimi ljudmi, le vloge so bile malo zamenjane. Včasih se mi zdi, da so moje sanje izseki iz tistih življenj.

Sedma resnica je, da sem neskončno hvaležna za vse lekcije, ki me jih življenje uči. Pa čeprav tega včasih ne vidim takoj.

Tako. To je bilo nekaj malega o meni. Nagrado naj bi podelila naprej, pa vem, da je večina med vami, ki to berete, te stvari že pisala... nekateri celo večkrat.

Zato jo podarjam naprej vsem, ki berete te vrstice. Pa če kdo še ni, naj le napiše svojih sedem resnic - je prav zabavno.

Alina

Včeraj je svojo tretjo svečko na tortici pihala mala borka Alina.

Alina je prekrasna mala punčka, ki je dosti prehitro začela pisati svojo življensko zgodbo. Rodila se je majhna, čisto, čisto majhna. Prvih osem mesecev svojega življenja je preživela v bolnici. In nekje na sredi te njene bolnišnične avanture, se ji je pridružil moj Gal. Nekaj tednov sta ležala drug zraven drugega in v bistvu drug drugemu predstavljala ves njun svet. In počasi sta rasla... in zrasla v princa in princesko... :)

Otročarije

Sestričnina hčerkica v kratkem praznuje svoj drugi rojstni dan. Z njo v mislih je nastala tale čestitka.

Daddy's Little Girl

Ko sem bila majhna, sem ga občudovala. Vesela sem bila, ko sem lahko ob večerih kukala čez njegove rame in občudovala načrte, ki so nastajali na risalni deski pred njim. Natančno se spomnim vonja črnila za 'rotringe', zvoka, ki je nastal, ko je z 'žiletko'  drsel po paus papirju in popravljal napake, ravnila, ki je zaškripalo vedno, ko ga jo potegnil čisto v desno..

Kasneje sem ponosno občudovala objekte, ki so nastali v njegovih mislih in rasli pred mojimi očmi. Najbolj 'sama-po-sebi-umevna' stvar na svetu mi je bila, da sem izbrala enak poklic kot on. 
Danes delava skupaj. 
Risalne deske so zamenjali računalniki.
Ampak pravzaprav pa se ni čisto nič spremenilo. Čeprav je medtem minilo že "twenty-something" let. Jaz še vedno spoznavam svet, on pa me še zmeraj uči. 
In upam, da bo še trajalo...

Vse najboljše, ati!

Nikita

Hey Nikita is it cold
In your little corner of the world
You could roll around the globe
And never find a warmer soul to know
Oh I saw you by the wall
Ten of your tin soldiers in a row
With eyes that looked like ice on fire
The human heart a captive in the snow

Oh Nikita You will never know anything about my home
I'll never know how good it feels to hold you
Nikita I need you so
Oh Nikita is the other side of any given line in time
Counting ten tin soldiers in a row
Oh no, Nikita you'll never know

Do you ever dream of me
Do you ever see the letters that I write
When you look up through the wire
Nikita do you count the stars at night

And if there comes a time
Guns and gates no longer hold you in
And if you're free to make a choice
Just look towards the west and find a friend.

Ves čas, ko sem delala čestitko, se mi je v glavi 'vrtel' zgoraj napisan komad. Ne vem zakaj. Nikoli nisem poslušala Elton Johna, pa tudi nikoli prej se nisem spomnila na to pesem, ko sem pomislila na malo Nikito. 

Ampak, ker verjamem, da ima vsak zakaj svoj zato, sem jo morala danes napisati zraven. :)

Vidim, da prav nehvaležno zablešči ta belo roza čestitka na črni podlagi - pa upam, da mi ne zamerite, da ne bom spreminjala ozadja :)

Nikita je pihala drugo svečko. Nikita je ena luškana pupika, ki je pred kratkim dobila tudi bratca :) Njuna mamica je zame zelo posebna. Bila je moja cimra kar nekaj dolgih let v Ljubljani. In mi je v res težkih trenutkih pokazala, kaj pomeni imeti dobrega prijatelja. Hvala ti M. za to.
In vse najboljše Nikita!