Sedem

Suzi mi je pred nekaj časa podarila tole blogovsko nagrado (hvala Suzi!):

Povedati moram sedem resnic o sebi. No pa začnimo:

Prva resnica je, da mi je rojstvo otroka postavilo življenje na glavo. V pozitivnem smislu seveda. (če odštejem neštete neprespane noči, ki so se v teh dveh letih in pol nabrale)...Nenavadno je, ko se tvoje srce razdeli na pol in veš, da bo vedno bilo še za nakoga drugega in ne le za tebe.

Druga resnica je, da se z mojim R. letos septembra, na šesto obletnico najine veze, poročiva. Kljub temu, da se tega že zelo veselim, me je tudi precej strah vseh priprav, koordinacije...

Tretja resnica je, da sem neverjetno srečna, ker sem včeraj po več kot dveh letih 'prisilnega' premora zaradi rojstva in vseh komplikacij povezanih s tem, naredila enega izmed treh izpitov, ki so mi ostali do magisterija.

Četrta resica je, da uživam v svojem delu. Čeprav je včasih naporno in le dolgočano klikanje po računalniku, je tudi neverjetno kreativno. Uživam v začetnem idejnem ustvarjanju in še bolj kasneje, ko iz  mojih 'skic' naenkrat rastejo podobe pred mojimi očmi.

Peta resnica je, da se mi precej pozna, da sem bik po horoskopu... v večih pogledih, ne le v trmi :)

Šesta resnica je, da sem prepričana, da sem že enkrat živela (ali morda celo večkrat) - nekje drugje, v nekem drugem času... ampak obdana z istimi ljudmi, le vloge so bile malo zamenjane. Včasih se mi zdi, da so moje sanje izseki iz tistih življenj.

Sedma resnica je, da sem neskončno hvaležna za vse lekcije, ki me jih življenje uči. Pa čeprav tega včasih ne vidim takoj.

Tako. To je bilo nekaj malega o meni. Nagrado naj bi podelila naprej, pa vem, da je večina med vami, ki to berete, te stvari že pisala... nekateri celo večkrat.

Zato jo podarjam naprej vsem, ki berete te vrstice. Pa če kdo še ni, naj le napiše svojih sedem resnic - je prav zabavno.

Alina

Včeraj je svojo tretjo svečko na tortici pihala mala borka Alina.

Alina je prekrasna mala punčka, ki je dosti prehitro začela pisati svojo življensko zgodbo. Rodila se je majhna, čisto, čisto majhna. Prvih osem mesecev svojega življenja je preživela v bolnici. In nekje na sredi te njene bolnišnične avanture, se ji je pridružil moj Gal. Nekaj tednov sta ležala drug zraven drugega in v bistvu drug drugemu predstavljala ves njun svet. In počasi sta rasla... in zrasla v princa in princesko... :)

Otročarije

Sestričnina hčerkica v kratkem praznuje svoj drugi rojstni dan. Z njo v mislih je nastala tale čestitka.

Daddy's Little Girl

Ko sem bila majhna, sem ga občudovala. Vesela sem bila, ko sem lahko ob večerih kukala čez njegove rame in občudovala načrte, ki so nastajali na risalni deski pred njim. Natančno se spomnim vonja črnila za 'rotringe', zvoka, ki je nastal, ko je z 'žiletko'  drsel po paus papirju in popravljal napake, ravnila, ki je zaškripalo vedno, ko ga jo potegnil čisto v desno..

Kasneje sem ponosno občudovala objekte, ki so nastali v njegovih mislih in rasli pred mojimi očmi. Najbolj 'sama-po-sebi-umevna' stvar na svetu mi je bila, da sem izbrala enak poklic kot on. 
Danes delava skupaj. 
Risalne deske so zamenjali računalniki.
Ampak pravzaprav pa se ni čisto nič spremenilo. Čeprav je medtem minilo že "twenty-something" let. Jaz še vedno spoznavam svet, on pa me še zmeraj uči. 
In upam, da bo še trajalo...

Vse najboljše, ati!

Nikita

Hey Nikita is it cold
In your little corner of the world
You could roll around the globe
And never find a warmer soul to know
Oh I saw you by the wall
Ten of your tin soldiers in a row
With eyes that looked like ice on fire
The human heart a captive in the snow

Oh Nikita You will never know anything about my home
I'll never know how good it feels to hold you
Nikita I need you so
Oh Nikita is the other side of any given line in time
Counting ten tin soldiers in a row
Oh no, Nikita you'll never know

Do you ever dream of me
Do you ever see the letters that I write
When you look up through the wire
Nikita do you count the stars at night

And if there comes a time
Guns and gates no longer hold you in
And if you're free to make a choice
Just look towards the west and find a friend.

Ves čas, ko sem delala čestitko, se mi je v glavi 'vrtel' zgoraj napisan komad. Ne vem zakaj. Nikoli nisem poslušala Elton Johna, pa tudi nikoli prej se nisem spomnila na to pesem, ko sem pomislila na malo Nikito. 

Ampak, ker verjamem, da ima vsak zakaj svoj zato, sem jo morala danes napisati zraven. :)

Vidim, da prav nehvaležno zablešči ta belo roza čestitka na črni podlagi - pa upam, da mi ne zamerite, da ne bom spreminjala ozadja :)

Nikita je pihala drugo svečko. Nikita je ena luškana pupika, ki je pred kratkim dobila tudi bratca :) Njuna mamica je zame zelo posebna. Bila je moja cimra kar nekaj dolgih let v Ljubljani. In mi je v res težkih trenutkih pokazala, kaj pomeni imeti dobrega prijatelja. Hvala ti M. za to.
In vse najboljše Nikita!

Ogledalce, ogledalce...

Že nekaj časa nazaj sem se spopadla s svojim prvim Ikeinim ogledalcem.

Bilo je le malo dodelano. Nato sem se začela igrati s papirjem. 

Zadnje ogledalo, ki je nastalo, je bilo namenjeno moji tašči. In vesela sem, da je že naslednji dan krasilo njeno steno.

Sicer pa jih je nastalo že kar nekaj, nekateri pa so na žalost odšli od mene brez da bi jih uspela poslikati, ampak pri vsakem novem, ki ga obdelujem, sem bolj sproščena, bolj mirna, kar se vsaj malo vidi tudi na detajlih. Prvi so bili obleplejni le ploskovno, sedaj skrijem tudi robove.

Prav zanimivo jih je delat. Kot bi sestavljala veliko čestitko. :) In v omari je shranjenih še kar nekaj ogledal, ki čakajo na novo obleko...

Teta iz Amerike

Ko sem bila še majhna so mi prijateljice in prijatelji večkrat odkrito povedali, da mi zavidajo, ker sem imela teto v Ameriki. Hehe. Takrat se mi je zdelo to zelo zabavno, ko pa sedaj pomislim nazaj, se nasmejim, saj je bila moja teta daleč od stereotipne tete iz Amerike. S hčero sta nekega dne, sedaj že daleč, daleč nazaj, odšli na počitnice v Mehiko in se nikoli vrnili. Teta je namreč tam začela delati za Unicef. Iz Mehike sta se preselili še v Guatemalo, nato v ZDA v Washington. Sestrična je začela študirat in se je še velikokrat selila, teta pa je presedlala še v New York, nato v Ženevo, sedaj pa je že nekaj let v Beogradu. Danes praznuje rojstni dan. Že včeraj jo je doma pričakala tale čestitka:

Pravi, da ji je všeč. In da je vesela, da ima doma en moj original. :) Ja, ja, teta, ki je sicer še vedno pri Unicefu, je sedaj že bolj v diplomatskih vodah in ve kako stvari povedati tako, da so vsi zadovoljni... :)

R.

Moj dragi je letos dobil čestitko za rojstni dan z malo zamudo. Razlog je bil... dolga zgodba... :) 

On me je za božič presenetil z Big Shot-om , jaz pa sem mu obljubila, da bo prvo čestitko, ki jo bom naredila z njegovo pomočjo, dobil on. Ker praznuje 6. januarja, se mi je zdelo vse zelo izvedljivo. Pa so me vremenske razmere (!!/$%&%$"!?!!) po Evropi malo zašile, saj so vse pošiljke precej zamujale. R. rojstni dan je tako minil brez čestitke, saj sem hotela vseeno držati obljubo. Ko sem nato končno dobila paketek s pripomočki za mojo novo mašinico, sem izpolnila obljubo. Nekakšna krstna izvedba torej :)

Pa da ne boste mislili, da je imela čestitka tako veliko zamudo... dobil jo je že dober teden nazaj, le fotografirat je nisem uspela prej :)

Danes

Danes svoj drugi rojstni dan praznuje mali Vid, sin moje najboljše prijateljice iz osnovne šole. Neverjetno lepo mi je, da naju je materinstvo ponovno malo zbljižalo. In včasih mi gre kar na jok, ko zaprem oči in pomislim, kako je bilo, ko sve bile midve le malo večji, kot sta sedaj najina lumpa in se spomnim, kako sva se igrali. Nekaterih stvari se spomnim, kot bi se zgodile včeraj. Spomnim se vonjav, spomnim se zvokov... Sedaj pa se skupaj igrata najina malčka. Kam letijo leta in kam beži čas... ?

Vid je za rojstni dan dobil tole čestitko in njegova mamica mi je sporočila, da mu je 'elo epa'.

In jaz sem vesela. Zelo.

Začnem na začetku

Ker se največkrat pač tako začne. In na začetku je bilo prepričanje, da ne bom nikoli pisala bloga o tem, kaj nastaja v moji domači 'prčkalnici', ko mali Gal zaspi. Potem pa je naenkrat začela v glavi kljuvati ideja. In potem se je v mislih tu in tam pojavil: "Zakaj pa ne?"... In iz dneva v dan je postajal bolj glasen, dokler nisem končno popustila in pred par dnevi napisala naslova svojemu blogu...in če ima moj blog že ime, potem si zasluži vsaj prvo objavo, ne?

In tako se torej začne. 

... Ko Gal spi... ja, takrat imam čas zase. In takrat delam. Ne vsak večer. (Pre)pogosto sem preutrujena in mi ne paše nič drugega, kot ležanje na kavču z dobro knjigo v roki ali pred dobrim filmom na televiziji, priznam. Ampak potem pride dan, ko preprosto moram... pa četudi za tistih par prekratkih uric zasedem celo mizo v jedilnici in četudi s škatlami v katerih je zložen ves moj ustvarjalni material, zasedem še pol dnevne sobe. Pa četudi vem, da bom morala zjutraj, še preden se Gal zbudi, vse moje dragocene ustvarjalne pripomočke spet skrbno zložiti v škatle in pospraviti nazaj na svoje mesto, ker sicer bi se mojemu malčku zjutraj ob pogledu na moje 'igračke' zasvetile očke in bi me z velikim navdušenjem pogledal in rekel: "Mamica, to je Galovo?" :)

Ja, res rada delam in ustvarjam. Takrat polnim svoje baterije. In prepričana sem, da sem tudi zaradi tega naslednji dan še malo boljša mama, ali pa vsaj malo bolj nasmejana mama, hihihi.

Vsem, ki boste kdaj zajadrali na moj blog - dobrodošli. Upam, da mi bo za kak kratek trenutek uspelo privabiti nasmeh še na vaša usta.

Tako - spisala sem prvo objavo v moj novi blog... ustvarila sem si še en kotiček na spletu... in počutim se prav super!