ponedeljek, 11. oktober 2010

Veliki brat

Moj veliki brat. 
Vse mlajše sestre - saj veste kako je ali ne?
Imaš ga rada, nadvse rada, pa čeprav te včasih jezi, ne razume, te ignorira... Ponosna si nanj, pa četudi dela 'neumnosti'. In ko ne posluša tvojih nasvetov, ker 'ti si še premlada, ti ne veš' - pa se potem vedno znova vrača po njih - veš, da on čuti enako.
Jaz sem res srečna da ga imam. Vesela, da je bil prav on moja poročna priča. Svojo vlogo je odigral več kot odlično. Tudi pri dekliščini se je neverjetno potrudil - potem pa se je niti sam ni mogel udeležiti :) 
Veliko stvari ga dela prav posebnega in ogromno spominov je za vedno le najinih.
Gregor - Vse najboljše!

sreda, 06. oktober 2010

250910

Petindvajseti september je bil poseben dan. Neprimerljiv s katerim koli dnem, ki sem ga pred tem doživela. Bil je dan Najine poroke. In začel se je z dežjem. Dež je pral ulice, avtomobile in stare, zaprašene zgodbe. Delal je prostor za nove zgodbe. Za njihova nadaljevanja. Za nove začetke starih zgodb. Petindvajseti september je bil lep dan. Kljub dežju je v meni sijalo sonce. In september bo za vedno ostal poseben. 


Ko sem malo pred peto uro popoldan hodila proti svojemu izbrancu in je iz dvorane donela zgoraj objavljena 'najina' pesem, sem zajokala. Pogled na mojega očeta je bil pomirjujoč. In šla sva naprej. Naprej proti njemu, ki je čakal name. Ne bom lagala, da se spomnim vseh momentov tistega dne. Manjkajo mi. Bilo je, kot da vsega sploh ne bi doživljala jaz. Ne spomnim se prav obrazov, ne spomnim se vseh želja, ne spomnim se natančno glasbe, le da je bila izvrstna. Spomnim se dežja, ki je najinemu poročnemu obredu naredil najlepšo možno kuliso. Spomnim se R. -  kako me je gledal. Spomnim se Gala - kako mi je pomahal, ko sem šla mimo njega in - spomnim se občutkov. Občutki so bili - in prav zares jih ne morem opisati drugače kot - close to heaven. Lebdela sem. Ves večer. Ljubezen je bila glavna tema. Seveda. Ljubezen do mojega R. Ljubezen do najinega Gala. Ljubezen do vseh tistih, ki so ta dan delili z nama. 
Med vsem tem pa se je, vsaj upam, skozi mojo veliko ljubezen do 'pomembnih malenkosti', kazal malce japonski pridih.
Zame je bila poroka popolna. Izpadla je še lepše, kot sem si jo upala predstavljati. In veseli obrazi, ki so me ta večer obkrožali so bila najlepše poplačilo za mesece priprav in ustvarjanja za poroko.

Priprave na poroko so težke. Vsaj če poskušaš iz poroke narediti nekaj več. Če večerja v najbližjem kmečkem turizmu ali gostilni, v tvoji glavi ne predstavlja nobenega presežka. Če hočeš več. Zase. Za vse tiste, ki jih imaš rad. Potem izbereš najboljše, kar lahko ponudiš. In s tem podariš del sebe. 
Priznam, da sem bila ob pripravah na poroko absolutni 'control freak'. Ne bridezilla - vsaj upam, da ne :) Ampak po vseh predhodnih izkušnjah sem vedela, da če želim točno to, kar sem si zamislila, potem je najboljše da vse naredim sama. Skoraj vse :)
Tako je moj seznam izgledal nekako takole:
naprsni šopki - moja mama (njeno ponudbo sem sprejela z velikim veseljem in takoj, ker sem vedela, da bodo lepi, lepi, lepi... )
dekoracija - Maja
imenske tablice - Maja
meniji - Maja
darilca za svate - Maja
sto in še nekaj malenkosti - Maja
:)
Ampak kot so tekli meseci, sem počasi kljukala svoje zadolžitve. R. mi je tu in tam pridno pomagal, enkrat tudi tašča.
Ko so bila nekje sredi junija oddana vabila - se je začelo zares. In čeprav so se priprave začele dobrega pol leta prej, je bil zadnji teden (ali dva) precej napet.
In kako je izgledala moja poroka? Dovolite mi, da vas popeljem skozi stvari, ki so mi krajšale čas v mesecih priprav.
Ker je bila dvorana precej pusta in z zelo visokim stropom, sem jo hotela optično znižati in narediti malce bolj očem prijazno. Tako sem obesila, na različno dolge nitke, različno velike lampijone. Barve seveda po prej (skrbno) pripravljeni barvni študiji :)


Naprsni šopki oziroma kotilijončki, ki so bili delo moje mame, so bili nepozabno lepi. Ženske so dobile takšne, ki so se zavezali okrog zapestja



Moški so si svoje zapeli na prsi


Meni so bili prekrasni. Polni lepih malih detaljov, kot so perlice oblikovane v srček, trak z najinimi imeni in datumom poroke... Mami - hvala, hvala, hvala...!!!

Sedežni red sva z R. sestavljala zelo dolgo. Težko je bilo pokombinirati tako, da bi bili res vsi zadovoljni, ampak mislim, da nama je na koncu uspelo. Mize so dobile imena - ne le dolgočase številke. In ker so na stropu viseli japonski lampijončki, so imena miz krasile japonske cvetlice.





Miz je bilo osem. Osem različnih cvetlic. Poleg hortenzije, za katero do takrat sploh nisem vedela, da spada v kategorijo japonskih cvetlic, in ki je bila izbrana za osrednjo cvetlico najine poroke (ob njej so bile le še bele kale v mojem šopku in rdeče kale na glavni mizi) so bile še kamelija, češnjev cvet, lotosov cvet, azaleja, kamelija, spominčica in jasmin. Vse so bile oblikovane enako. Slovenska, latinska in japonska imena - prepletena nad veliko sliko cveta. V tulcu je gorela svečka, da je le-ta zažarel na mizi.

Imena na mizi so bila prav tako svetleča. Še en svetlobni moment, ki se je izkazal za zelo posrečenega. Poleg tega so imena tako postala tudi del darila za svate.



Lokaciji in priložnosti primerni so seveda morali biti tudi jedilni listi:




Prav tako pa seveda ni šlo brez darilc, ki so si jih svatje, poleg v svečko zavitih imen, lahko odnesli domov. Majhen spomin na lep dan.



Poleg stvari, ki sem jih naredila sama, je celotno vzdušje ustvarilo še nekaj kupljenih malenkosti - po obredu se ni metal riž, niso se sipali cvetni lističi ampak so se pihali milni mehurčki.


Na vsaki mizi je bil fotoaparat za enkratno uporabo. Za svate. Da so se fotografirali kot jim je pasalo. Želela sva namreč ujeti trenutke, za katere sva vedela, da jih ne bova videla tisti večer.


Na vsaki mizi je stala ena vaza. Visok steklen valj. V njem sta bili dve beli hortenziji. In vodo v vazi je razsvetljevala mala belo-svetleča kocka ledu.



Bilo nas je 65. Dela je bilo ogromno. Ampak ustvarilo se je 65 različnih spominov na isti dogodek. 65 različnih zgodb. 65 življenj se je za trenutek ustavilo, da smo skupaj proslavili in nazdravili na ljubeznen, ki nas je tisti dan povezala.
Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe.
In hvala vsem vam, ki ste se prebili do konca te objave :)