petek, 17. februar 2012

2 x rojstni dan

1.


Navdih sem dobila pri Nataši. Malo prirejena verzija je kot nalašč za 'jutranjo voščilnico'. Za mojega očeta, za rojstni dan. Na prestopno leto, seveda. :)

2.


Tale pa je nastala za Galovega sovrtičkarskega prijatelja Žana, ki je pravkar dopolnil pet let. Otroško razigrana. Pisana. Vesela. Kot je bilo praznovanje.

sreda, 15. februar 2012

Kako sem voščila Srečno 2012?


Tako. 
Preprosto. Elegantno. 
In veselje jih je bilo delati. Ko pa sem vseh 60 komadov odnesla na pošto, sem si vseeno malo oddahnila :)


ponedeljek, 13. februar 2012

...čez šestdeset let in tri dni...

"...Pogled usmerim nazaj k tebi. Za trenutek bom še ostala tukaj. Doma. Prisluhnila bom vsemu, kar govoriš. Vsrkala bom vase vsak nasvet. Zagotovo sem v vseh teh letih kaj pozabila. Še bolj stisnem oči. Poslušam. Slišim. Tebe. Mene. Naju. Mamo in hči. Prijateljici. Dve duši, ki se imata neskončno radi..."

Bilo je že novembra lani, ko je moja mami praznovala svojih prvih 60 let življenja. :)
Seveda se za takšno obletnico spodobi imeti res dober žur. In priprave so se začele.  Mama jih je še malo 'začinila' z željo, da se vsi oblečemo v stilu desetletja v katerem se je rodila - torej petdeseta! Hihi, že mesece pred žurom sem se ga veselila in planirala skupaj z mamo (pa malo tudi brez nje - tiste male skrivnosti, ki so bile mišljene kot presenečenje zanjo).

Začelo se je seveda z vabili. Ideja je prišla takoj. In kot vsaka ideja, ki se utrne v trenutku, ima tudi ta svojo predzgodbo.
Že pred nekaj leti, ko sem bila še brez Gala in ko smo božič še praznovali v bolj razširjeno-družinski zasedbi, smo si vnaprej določili 'temo' božičnih daril. Zadnji božič pred prihodom Gala in njegove 'sestrične' Sofie, še preden sva bili s sestrično sploh noseči, je moja mama izbrala temo - NOSTALGIJA. Kako primerno za zadnje praznovanje pred prihodom nove generacije, ne?
Poseben užitek je bil razmišljati o določeni osebi in se ukvarjati z nostalgičnim darilom. Moje darilo za vse prisotne takrat (poleg darila, ki je bilo bolj 'osebno nostalgično' za dotično osebo) je bila kopija lokalnega časopisa iz dne, ko so se rodili - shranjena v ročno narejeni A3 mapi poimenovani naprimer "Majin dan" z naslovnico narejeno v digitalni scrapbook tehniki.
Uf, kako sem brskala po spletnih arhivih, ko sem želela vsem dodati še izsek iz časopisa, v katerem je bilo oznanjeno njihovo rojstvo. Presenetljivo pa sem ta zapis našla le za mojo mamo, kljub temu, da je bil razpon mojega iskanja zelo širok (od leta 1948 do 1978) in da je teta le dva meseca mlajša od moje mame :) Naključje? 
Sedaj je ta zapis spet prišel prav. Pristal je na vabilu na njeno 60 letnico, pod slikico, ki je mislim da, prva ujeta slika moje mame.


Nekoliko poseben tekst v zunanjosti vabila je seveda zahteval nekaj posebnega tudi v notranjosti - in moji mami je to še kako uspelo. Napisala je takšno vabilo:


Zelo sem bila zadovoljna s končnim izdelkom. Naredila sem jih 25 in pisana druščina h kateri so vabila odpotovala, je obetala dober žur. In res je bil. 
Seveda moram dodati, da je bilo z dejstvom, da mama ni napisala natančnega datuma samega praznovanja, kar nekaj preglavic. Zaključek je bil, da ljudje očitno ne beremo dovolj pozorno :) Najbolj simpatična pa je zgodba mojega bratranca, ki je zaradi odsotnosti datuma na vabilu (in očitne generalne raztresenosti), na praznovanje prišel kar mesec dni prehitro :))

***
Ko je prišel njen rojstni dan, je poleg darila dobila voščilnico. Kot se spodobi, ne? Šest 'domačih' in doma posušenih cvetov. Vedno večji so. Za vsako desetletje eden.


***

Del darila pa smo ji podarili še na zabavi. Spomine. Prosila sem vse povabljene, če lahko zapišejo par misli ali kakšen spomin, ki jih veže na mojo mamo in mi ga pošljejo. Pričakovala sem par stavkov od nekaterih. Odziv pa je bil neverjeten. Na moj e-mail so prihajali teksti ob katerih sem se do solz smejala in glasno jokala. Iz zapisov je kar žarela ljubezen. Prav ponosna sem, da se je moja mama na tako poseben način dotaknila toliko življenj in jih polepšala s svojo prisotnostjo.
Ko sem prejela vse, sem jih vsakega posebej natisnila  - s starinsko pisavo na postaran papir, jih zložila v postarane kuverte. Potem še znamka ter žig in na vsaki kuverti odtisnjeno njeno ime. Vse kuverte s satenastim trakom zavezane v sveženj in shranjene v škatlo - kot stara ljubezenska pisma, skrita nekje globoko v omari ali pod škripajočimi tlemi.
Zadetek v polno. Popolni spomin - ki traja. In ostane. Mama je bila zelo vesela. Brala jih je počasi. Vsak dan nekaj spominov. In prepričana sem, da jih bo še kdaj z veseljem potegnila is skrivališča.
Žal pa mi ni uspelo narediti niti ene fotografije. Še bom in pokažem.

Tekst na začetku pa je kratek izsek iz mojega prispevka v sveženj spominov. Izlet nazaj v otroštvo... in čisto vse je res!