Barvno kombinacijo je bilo enostavno izbrati - zlata poroka si zasluži zlato barvo - 'nevesta' pa si je izbrala rdečo obleko.
Moram povedati, da sem pri tem vabilu najprej sestavila notranjost. In ta je bila tista s sporočilom, zato sem zunanjost pustila bolj ali manj prazno. Zlato-rdeča kombinacija, dvojno simboliziranje znaka neskončnosti. Menila sem, da je bilo s tem dovolj povedano.
Notranjost je bila pa namenjena več kot le suhoparnemu tekstu s samim vabilom in podatki.
Povedala je zgodbo. Njuno zgodbo. Na levi njuna poročna slika - izpred 50. let. Na desni - danes. In med obema slikama - življenje.
Ko sem teti vabilo pokazala je zajokala. In to je bila najlepša pohvala, ki sem jo lahko dobila.
Ob njuni lepi obletnico, sem jima izdelala še voščilnico (seveda spet v isti barvni kombinaciji).
V voščilnici se je med drugim skrival tudi 'darilni bon' za izdelavo zahval.
Darilni bon sta zelo vesela vnovčila že naslednji dan po zlati poroki. :)
Teta si je zaželela, da pri zahvalah uporabim paus papir, kot sem ga pri zahvalah za mojo poroko.
Nastale so takšne zahvale:
Ko gledam sedaj nazaj, bi tu in tam kakšno malenkost popravila, poboljšala. Ampak gledano v celoti, sem predvsem vesela, da sem osrečila njiju, ki že 50 let osrečujeta drug drugega.
Kaj več si pa tako nihče od nas ne želi, ali ne?